Po nekajmesečnem premoru, sva se z Barb spet videla - tokrat me je peljala ššcc za ovinek, čez mejo v staro GoriKko, na Castello di Gorizia. Grad, ki sem ga do sedaj opazoval samo od daleč.
Grad vreden ogleda.
Barbara je bila na zelo dobri volji, da je še mene obrnila, ko sem na začetku nekaj negodoval. Jasno mi je že, da mi je v njeni družbi good in da je časa vedno premalo.Poleg tega je bila take posebne volje, da se ni pustila motiti tudi, ko se je znašla pred fotoapatatom in še več, njen vajb je bil prav presenetljiv - delanje norca na tako inteligenten način z ravno pravo mero zafrkancije, humorja in hkrati tiste njene simpatične igrivosti, da sem bil očaran, presenečen, na trenutke prav zmeden... Tudi prijela je za fotič in naredila nekaj odličnih fotk. Sam sem mnenja, da bi se lahko v tistem trenutku več poigrala z motivi, pa dobro tudi tako, ker je s tisto igrivostjo več kot odlično opravila zs fotkanjem, čeprav ne prime fotiča skoraj nikoli.
Ko sva si ogledala razstavne prostore in šla v nekakšnem igrivem plesnem koraku čez sala di Ballo, mi je na koncu spesnila in za freestylala zbadljivo pesnitev o meni - Dvornem Depresivcu (haha)...saj nisem mogel drugega, kot da se iskreno nasmejem ..me je povabila še na pizzo, (odl) good, kjer se je tudi sonce spustilo za obzorje...
Dan vreden vsake minute.
